Sveti Peter je poležaval na kavču “tam gor”, nakar pozvoni na vhodnih nebeških vratih. Peter gre seveda odpret, pred vrati pa ni nikogar. Počasi odkrevslja nazaj na kavč in ko se ravno dobro zlekne, zopet pozvoni. Spet gre počasi odpirat – saj se ve; … leta, išjas, platfus, hemeroidi ….. In ko odpre nebeška vrata, sliši le še “vvuuušššš”, drugače pa nikjer nikogar.
In se spet odpravi počivat.
Nakar se že tretjič oglasi zvonček. Tokrat se malo bolj podviza, hitro odpre vrata in vidi le še bežečo senco. Pero precej besen zavpije: “Človek božji ti mene zaj***vaš?!!” Pa se zasliši glas od daleč: “Ne morem pomagat, če me pa kar naprej oživljaajjooooo ….”
